Ponovno na severu

V Skandinaviji sva bila pred mnogimi leti, še v študentskih časih. Očarana nad lepotami severnih dežel sva bila odločena, da se nekoč vrneva med Vikinge in Trole.Kolaž Vikniga in Troli

  • Povzetek potovanja

    Screen Shot 2015-04-05 at 15.41.42Kratek opis poti po dnevih:

    1. Celje- Issigau
    2. Issigau- Frederikshaven
    3. Frederikshaven- Göteborg-Oslo
    4. Oslo
    5. Oslo- Kongsberg- Heddal-Røldal
    6. Røldal- Prekiestolen
    7. Prekiestolen- Bergen
    8. Bergen-Vøringfossen-Flåm
    9. Flåm-Lærdal-Lom
    10. Lom-Dalsnibba- Geirangerfjord- Ålesund-Molde- Bud
    11. Bud- po Atlanterhavsveien-Trondheim
    12. Trondheim- po Kystriksveien-Kilboghamn
    13. Kilboghamn- Holland in ledenik Svartisen- Bodø
    14. Bodø- Lofoti
    15. Lofoti- Abisko
    16. Abisko- Torniu
    17. Torniu- Kuopio
    18. Kuopiu- Turku- Stockholm
    19. Stockholm
    20. Stockholm-Öland-Tingsryd
    21. Tingsryd-København
    22. København
    23. København- Issigau
    24. Issigau- Celje

    Na pot sva se odpravila z avtodomom, kar nama je omogočilo veliko svobode pri potovanju, hkrati sva imela vse potrebno udobje ves čas pri roki. Avtodom je bil udoben, meril pa je natančno en centimeter manj od šestih metrov. Ta centimeter je pomenil, da sva za vse trajekte plačevala enako ceno kot osebni avtomobili, kar predstavlja od dva do dvainpolkrat nižjo ceno v primerjavi z avtodomovi,dolžine med šestimi in sedmimi metri. Kaj sploh ostane velikim ? DSC_0291
    Spala sva v kampih, ki so preprosti, vendar dobro urejeni. Kopalnice so čiste, za toplo vodo in tuširanje je potrebno kupiti žetone. Na Norveškem je dovoljeno kampirati vsepovsod, pod pogojem, da s tem ne oviraš nikogar. Tako sva eno noč preživela na obcestnem parkirišču, ki je imelo vso potrebno sanitarno opremo. V kampih je bilo vedno dovolj prostora, izjema je bil kamp v Stockholmu, kjer sva morala na prosto mesto čakati od zgodnjega jutra. Zaradi enostavnejšega in tudi cenejšega plačevanja cestnin na Norveškem sva se že doma prijavila na spletno stran http://www.autopass.no/en/autopass,  kjer je možno pred odhodom urediti plačilo. Sicer je možno cestnino plačevati na črpalkah in trgovinah, a je ta način plačevanja dražji. Skandinavija, zlasti Norveška, slovi kot draga, zaradi česar sva vso hrano in pijačo kupila doma. Sproti sva kupovala le zelenjavo in sveže sadje, ko so domače zaloge pošle.

    Za načrtovanje poti sva uporabila Google Earth, za pot po Norveški pa je bil zelo koristen program na spletnem mestuhttp://www.1881.no/kart, ki vsebuje vse podatke o cestah, razdaljah med kraji, trajektih, nadzornih kamerah in cestninah, ki so na Norveškem pogoste. Izbrala sva pot preko Danske in  z ladjo do Göteborga ter nato na Norveško do Osla. Od tam sva potovala sprva po notranjosti, skozi Kongsberg, Heddal do znane skalne police Preikestolen nad Lysefjordom. Pot naju je vodila do Stavangerja, Bergna, Geirangerja in Ålesunda do Trondheima. Po cesti št. 17 (Kystriksveien), ki vodi čez številne otočke in fjorde, sva napredovala proti severu. Povzpela sva se do ledenika Svartisen in se v luki Bodø vkrcala na trajekt za Lofote. To je bila najsevernejša točka najine poti, vračala sva se čez švedsko Laponsko, vse do Botniškega zaliva kjer sva prišla na Finsko. Postanek sva napravila v Kuopiu, nadaljevala v luko Turku, od koder sva s trajektom  plula  do Stockholma. Sledil je  še skok na otok Öland in po južni Švedski v København in nato nazaj domov. Za celotno pot (8577 kilomerov) sva potrebovala štiriindvajest dni. Gorivo je najdražje na Norveškem. Ob koncu tedna se gorivo poceni, kar pomeni kar lep prihranek, če to ugotoviš pravočasno! Na Danskem so cene goriva nižje v večernih in nočnih urah. O stroških goriva kdaj drugič, saj bolečih tem ne bi odpiral!

  • Na sever

    Iz Celja sva se odpravila v petek dopoldan, preko Graza do Welsa in naprej v Nemčijo. Čeprav sva skozi Nemčijo potovala v petek popoldan in je radio poročal o zastojih v bližini večjih mest, jih midva nisva opazila, saj naju je navigacijska naprava (Garmin) vodila po lokalnih cestah. Potovala sva po skoraj praznih cestah, skozi lepe, majhne vasi. Prvo noč sva prespala v idiličnem kampu v stari graščini v kraju Issigau. Romantičen, zelo lep in čist kamp je bil krasen uvod v potovanje. Iz Issigaua sva nadaljevala pot mimo Leipziga, Magdeburga, Hannovra in nato skozi Hamburg na Dansko. Okoli ene ure ponoči sva prispela v Fredrikshavn in se pripeljala v skoraj prazno pristanišče. Še 20 minut pred predvidenim odhodom v pristanišču ni bilo najine ladje. Nato je naenkrat priplula, v desetih minutah so se izkrcala vsa vozila, ki so prispela iz nasprotne smeri, v naslednjih desetih minutah smo se vkrcali in odpluli. Vse je potekalo zelo hitro in mirno, brez vpitja, mahanja z rokami, gneče! Pa nas je bilo veliko, ladja je bila polna! V Göteborgu sva parkirala v centru mesta in se odpravila na ogled. Ker je bilo zgodnje nedeljsko jutro, je bilo mesto prazno. Le na glavni železniški postaji je bilo nekaj nujno potrebnega osebja. Vsi kioski, restavracije in celo stranišča, so bili zaprti. Mesto je, kot večina skandinavskih mest, lepo, čisto in urejeno.

    Sprehodila sva se po središču mesta in nadaljevala pot proti Oslu.  Pred švedsko-norveško mejo so naju table opozarjale na zadnjo možnost za poceni gorivo (ki na Švedskem sploh ni poceni, a je na Norveškem bistveno dražje). V bližini črpalke je bilo več velikih parkirišč in trgovin, kjer se je trlo popotnikov, predvsem je bilo veliko Norvežanov, ki so prišli po izdelke, ki so na Švedskem precej cenejši. V Oslu sva prespala v lepem in urejenem kampu Bogstad, le deset minut vožnje iz centra.

  • Oslo in južna Norveška

    Sledil je dan, namenjen ogledu Osla. Iz kampa so do centra mesta dobre povezave z avtobusom in metrojem. Za prevoze in oglede muzejev ter znamenitosti sva kupila Oslo Card, kar se je izkazalo za dober nakup. Ogledala sva si park Vigeland s skulpturami, vodnjaki in parki.

     

    Sprehajala sva se po centru mesta, kjer je bilo sproščeno in veselo vzdušje. Odšla sva na ogled mestne hiše, Oslo rådhus. V sprejemnici je sedel le en varnostnik, nikjer ni bilo nobenega policaja, po Breivikovem morilskem pohodu verjetno ni več tako (le ta se je zgodil le nekaj dni zatem, ko sva odšla iz Osla).

     

    Iz pristanišča pred mestno hišo sva se z ladjico odpeljala do Vikinškega muzeja, kjer so na ogled stare ladje, s katerimi so Vikingi odhajali na osvajalske pohode. Sledil je ogled polarne ladje Fram in muzeja Kon-Tiki.

     

    Popoldne sva preživela v Munchovem muzeju.

     

    Pot sva nadaljevala skozi gozdove do Kongsberga, opuščenega rudnika srebra, ki je deloval od leta 1632 vse do zaprtja leta 1958. Danes je rudnik odprt za obiskovalce, ki se vanj odpeljejo z vlakcem. V majhne vagone gre osem ljudi, prostora v vagonih je res malo. Vožnja v temi in hrupu, proti kateremu delijo ušesne čepke, traja petnajst minut. Za tiste, ki se bojijo zaptrega prostora ali so močne postave, zna biti vožnja z vlakcem problem! V rudniku je precej hladno, tako, da je treba imeti dovolj oblačil. Vodnik nam je predstavil  zgodovino teh krajev in rudnika ter opisal delo v rudniku. Ogledali smo si nekaj rovov, starih dvigal in delovnih pripomočkov.

     

    Naslednja postaja je bila vasica Heddal, kjer sva si ogledala staro, leseno norveško cerkvico Heddal stavkyrkje, ki izvira iz srednjega veka. V notranjosti so lepe rezbarije in zanimiv oltar. Tudi sama zunanjost je lepa, na nek način strašljiva zaradi temne barve lesa.

     

    Namenila sva se proti Preikestolnu, toda izkazalo je, da sva bila prevelika optimista. Prenočiti sva morala že kar nekaj prej, v kampu v Røldalu. Iz Røldala sva zavila proti Saudi, na cesto št.520, ozko, vendar čudovito pot, ki naju je očarala. Vozila sva se skozi gozdove, čez prelaze, mimo majhnih jezer, v katerih je odseval sneg, mimo številnih drobnih slapov.

     

    Sledila je vožnja z dvema trajektoma, nato pa po zaslugi Garmina po ozkih poteh do kampa Preikestolen. V kampu sva si rezervirala prostor, nato sva se po nasvetu receptorke odpravila na skalno polico Preikestolen, čeprav je bila ura že 17.30. Pri nas ob tem času ne bi rinila v hribe, a tu je bilo svetlo, takšen sončen dan je bilo potrebno izkoristiti! Vzpon je bil super, večina ljudi se je že vračala, malo je bilo takih, ki smo se šele vzpenjali. Pot sicer ni naporna, a je pametno imeti pohodne palice, saj je tako hoja lažja  in varnejša. V uri in pol sva se vzpela do znamenite skalnate police, ki meri približno 23 m v širino in dolžino. Polica je skoraj ravna, strmo odsekana, sledi 600 m praznine, na dnu je Lysefjord. K sreči sva bila na vrhu zvečer in je bilo obiskovalcev malo, sicer zna biti huda gneča. Sedel sem na robu police, noge so mi bingljale v prazno, pod mano je bilo modro morje, pogled na fjord in okolišnje gore je bil prekrasen. V fjordu je bil manjši čoln, s katerega je bilo slišati čudovito glasbo skupine Secret Garden, kar je le še dopolnilo romantično vzdušje. Vsem, ki boste šli na Preikestolen, priporočava vzpon v večernih urah, saj je takrat manjša gneča, tudi vroče ni, svetlo je pa itak skoraj do polnoči.

     

    Žal nama je bilo, vendar sva morala dalje. Najprej na trajekt Tau – Stavanger. Vozila sva se skozi nekaj tunelov, globoko pod morjem, nato sva zavila na otoček Mosterøy, kjer sva si ogledala Utstein Kloster, najbolje ohranjeni norveški samostan, katerega ustanovitev sega v 13. stoletje. Samostan leži v senci dreves, tik ob morju. Vse je bilo mirno, tiho in skrivnostno, notranjost cerkve in samostana sta bili po skandinavsko skromni, leseni, vendar lepi.

     

    Do Bergna sva nadaljevala z dvema trajektoma (Oanes – Lauvvik in Sandvika– Halhjem) in pozno popoldan prispela v center mesta, kjer sva poiskala parkirišče za avtodomove, Bergen Bobilcenter. Imela sva srečo, saj je bilo prostih le še nekaj mest. Samo postajališče je bilo opremljeno z elektriko, sanitarijami, tuši. Vse je bilo nekoliko bolj skromno, vendar čisto. Do starega dela mesta sva se sprehodila v desetih minutah. Najprej sva zašla na zelenico med starimi stavbami univerze, kjer so profesorji in študentje s skupnimi močmi uničevali zaloge piva in se sproščeno pogovarjali ob glasbi. Ogledala sva si Bryggen, staro pristanišče z lesenimi, rdečimi in rumenimi vegastimi hišami, ki so pod Unescovo zaščito.  Bergen je znan po obilici dežja, zato sva bila toliko bolj vesela sonca, saj  so pisane hiše v lepi svetlobi prišle še bolj do izraza.Na ribji tržnici se je trlo ljudi, prodajali so vse vrste morskih dobrot. Najbolj so šli v promet rakci, jastogi in kozice, ki sva si jih privoščila tudi midva. Mesto je bilo zelo živahno, ob 23. uri so bile odprte vse trgovine, ljudje so se sprehajali sem in tja, poulični umetniki so se trudili z nastopi, nikomur se ni mudilo domov.


  • Od Bergna do Geirangerfjorda in Trondheima

    V lepem jutru sva se poslovila od Bergna in se po zavitih cestah odpeljala do Eidfjorda in nato še malo dlje, do 183 m visokega slapu Vøringfossen.

    Najlepši pogled na slap je s parkirišča pri hotelu Fossli. Tudi tokrat ni šlo brez trajekta (Bruravik- Brimnes-Bruravik). Po notranjosti dežele, poraščeni z gozdovi, sva se mirno vozila do Gudvangna, nato pa skozi tunel v Flåm, majhen kraj v Aurlandfjordu. Kamp v Flåmu je bil zelo lep, romantičen, če bi imela čas, bi ostala več dni. Zvečer sva šla na izlet z znamenitim vlakom, “Flåmsbana,” ki pelje iz Flåma in se na 20 km dolgi poti vzpne za 864 m. https://visitflam.com/se-og-gjore/se/flamsbana/ Pot je speljana med gorami, potoki, slapovi, veliko je vožnje skozi tunele, zato pokrajine pogosto ne vidiš dobro. Vlak ustavi ob slapu Kjossfossen, kjer je postanek za obvezno fotografiranje.

    Pot se konča v Myrdalu, od koder sledi povratek po isti poti. Izlet je trajal dve uri.
    Naslednje jutro je bilo spet božansko, kot nalašč za potovanje! Iz Aurlanda do Laerdala je možno potovati skozi 25 km dolg tunel, kar je v slabem vremenu dobra možnost. Midva sva se odločila za Aurlandsfjellet, panoramsko  gorsko cesto. Cesta je zelo ozka, polna serpentin, a zaradi lepega razgleda vredna truda! Po pripelje do razgledne točkae Stegastein z razgledom na Aurlandfjord. Na vrhu prelaza je bil še sneg, v številnih majhnih jezerih se je zrcalil odsev neba in gora.

    Laerdal je mestece z lepimi hišami iz 18. in 19. stoletja. V mestu  je muzej, posvečen lososom, Norsk Villakssenter, ki ga na žalost nisva imela časa obiskati. Ogledala sva si  staro norveško cerkev, Borgund Stavkyrkje, ki je bila zgrajena v 12. stoletju.

    Zopet sva si malo odpočila na trajektu (Fodnes – Manheller), ki prečka Sognefjord. Ob poti sva kupila domače jagode in nadaljevala po ozki cesti ob Lustrafjordu, ki naju je očaral z izjemno zeleno barvo vode. Ko sva prišla v Skjolden, sva se pričela vzpenjati, pooblačilo se je, postalo je temno, megleno, kar nekako zlovešče. Panoramska cesta Sognefjellet poteka od Skjoldena do Loma in vodi čez 1,434m visok prelaz Fantesteinen v narodnem  parku Jotunheimen. V parku je veliko dvatisočakov in ledenikov. Spotoma sva si ogledala Elvesæter Sagasøyla, 34 m visok »spomenik legend« , iz l. 872. Prenočila sva v Lomu, kjer je bil vzorno urejen, čist in lep kamp. Končno sva imela nekaj dežja!
    V Lomu sva si ogledala cerkev, Lom Stavkyrkje, s pokopališčem. Nasploh so nama bila pokopališča na Norveškem všeč. Grobove pokriva le trava, nagrobniki so enostavni, nikjer nobenega marmorja in nepotrebnega blišča, le sem in tja nekaj cvetja.

    Iz Loma sva nadaljevala proti Geirangerfjordu, pred katerim zavije cesta do Dalsnibbe- razgledne točka nad Geirangerfjordom na višini 1500 m. Na žalost je bilo tukaj vreme slabo, bilo je hladno, pršel je droben dež, temu primeren je bil tudi razgled, a vseeno je bilo vredno priti sem. Na cesti proti Geirangerfjordu je veliko zavojev, prometa je bilo veliko, mnogo je bilo avtodomov in vozil s počitniškimi prikolicami in motoristov, za katere so te ceste res izziv in užitek. Geirangerford je veličasten, a na žalost (pre)poln turistov. V fjord vozijo namreč velike potniške ladje, s katerih čolni vozijo turiste (v glavnem Američane) na kopno. Vodiči, opremljeni s tablami, na katerih so napisane številke čolnov, vodijo skupine turistov po naselju, od trgovine do trgovine, na koncu jih nakrmijo z ogromnimi sladoledi in pošljejo nazaj na ladjo.

    Iz Geirangerja do Hellesylta, na drugi strani fjorda, vozi trajekt. Zaradi slabega vremena sva opustila misel na izlet z ladjico po fjordu. Po Orlovski cesti, ki je pozimi edina povezava z Geirangerjem, sva se odpravila proti Ålesundu. Seveda tudi tokrat ni šlo brez trajekta (Eidsdal- Linge). V Ålesund sva prišla v dežju, morda je bilo mesto zaradi tega še bolj skrivnostno. Mesto je netipično za Norveško, saj so ga po požaru, ki je mesto uničil l. 1904, obnovili v secesijskem slogu. Morda je bilo krivo slabo vreme ali le nedelja, vsekakor gneče ni bilo, srečala sva le nekaj turistov. Zaradi slabega vremena se nisva odpravila na goro Aksla, razgledno točko nad mestom.

    Po prvotnem načrtu naj bi se odpeljala do Andalsnesa in nato do prelaza Trollstigen.Ker za spodoben razgled žal ni bilo velikih možnosti, sva ta del izpustila in se s trajektom iz Vestnesa zapeljala v Molde, mesto vrtnic, ki jih na žalost ni bilo videti nikjer. Nadaljevala sva proti ribiški vasici Bud in se ustavila v manjšem kampu, kjer sva parkirala sredi travnika. Na nebu so bili nizki temni oblaki, meglica se je podila sem in tja, ves čas je rahlo deževalo, pokrajina je bila vsa zelena. Slabo vreme, a ravno to je vse skupaj naredilo lepo in romantično! Lokalni fantje so prinesli dobre pol metra velike ribe in jih ponosno razkazovali mladi receptorki, nato pa so se skupno lotili čiščenja rib. Iz kampa sva nadaljevala do Buda in nato po 8 km dolgi Atlantski cesti (Atlanterhavsvegen), ki med sabo povezuje več otočkov. Atlantska cesta poteka ob morju in ima nekaj zanimivih mostov in viaduktov, ki se v drznih lokih vzpnejo nad morje. Ob cesti so postajališča z razgledom na najbolj zanimive predele, tako, da lahko to zanimivo cesto vidiš in doživiš tudi na drugačen način.

    Atlantska cesta

    Atlantska cesta

    Popoldan sva prispela v Trondheim, ki je bil nekoč prestolnica Norveške in je vsekakor vreden ogleda. Glavna znamenitost je katedrala Nidaros, katere gradnja sega v leto 1070. Zunanjost katedrale krasijo številni kipi, notranjost je temna, tiha in spokojna. Kakorkoli že človek razmišlja in čuti, ga takšni kraji navdajo z mirom in spoštovanjem. Nadaljavala sva z ogledom predela ob reki Nid. Preko mostu, Gamla Bybro, ki ga krasijo lesena izrezljana vrata, imenovana “Vrata sreče,” sva šla v Bakklandet, stari del ob reki. Tu so bila včasih velika lesena skladišča, v katerih so zdaj restavracije, trgovinice in galerije. Hiše so toplih barv, rumene, oranžne in rdeče. Na ribji tržnici sva kupila kozice, se še malo sprehodila po mestu in našla trgovine, kjer sva kupila nekaj oblačil po zelo ugodnih cenah, kar naju je, glede na siceršnje cene, presenetilo.


  • Obalna cesta in ledenik Svartisen

    Iz Trondheima sva pot  nadaljevala  po Kystriksveien, obalni cesti št.17, ki vodi od Steinkjerja to Bodøja. Na sever vodi tudi krajša in hitrejša povezava (cesta  E6), ki poteka po   notranjosti. Obalna cesta je vsekakor vredna obiska.  V številnih zavojih se  vije ob obali, vodi preko mnogih  otočkov, na poti je treba zamenjati šest trajektov, kar je svojevrstno  doživetje. Imela sva srečo, da je bilo ves dan sončno in sva med vožnjo s trajekti lahko v miru opazovala okolico. Informacije o obalni cesti in trajektih so  dostopne na spletni strani (http://www.kystriksveien.no). Sončen dan  je bil kot nalašč za takšno pot, potovanje je bilo pravi užitek! Proti večeru    pa so se v daljavi naenkrat prikazali nizki, temni oblaki, postalo je temno in prav hitro je začelo silovito deževati, nemogoče je bilo voziti dalje in zato sva prenočevala na postajališču ob cesti, nekaj kilometrov pred Kilboghamnom.

    Jutro je bilo oblačno, skrbelo naju je, kako bo z ogledom ledenika Svartisen. Po vožnji z dvema trajektoma ( Kilboghamn- Jektvik in Ågskardet – Forøja) sva prispela v Holland. Tam sva se vkrcala na majhno ladjico, ki vozi do izhodišča za ogled ledenika. Pot do vznožja ledenika je dolga štiri kilometre. Za nekaj kron sva si izposodila kolesi in si tako dodatno popestrila izlet. Pot do ledenika  vodi preko skalnatega pobočja. Različne barve granita z vmesnimi belimi progami so posebno doživetje.  Na žalost je bila tik nad ledenikom megla, zato  je bil viden le  njegov spodnji del. Modro prosejavoč led je bil lep v svojih nenevadnih oblikah, a še lepša se nama je zdela skalnata okolica ledenika.

     

  • Lofoti

    Nadaljevala sva proti pristanišču Bødo. Med potjo sva se ustavila pri ožini Saltsraumen, kjer je ob menjavi plime in oseke možno opazovati najhitrejši plimni tok na svetu.  Zanimivo je bilo  opazovati ribiče, ki so v čolnih s polnim plinom vozili proti toku in se ob tem komaj premikali, ker je bil plimni tok tako močan. Nad zalivom je krožilo ogromno galebov, ki so se spuščali vedno nižje, saj je ob odtekanju vode na dnu ostalo mnogo rib, ki jih je čakal neizogiben konec, galebi pa so imeli veselico. V Bødoju sva se postavilo v vrsto za trajekt. Kmalu se je prikazal pristaniški uslužbenec , ki nam je sporočil, da ne bomo uspeli priti na  trajekt in bomo čakali še štiri ure. Ker smo neprostovoljno čakali dlje, so nam karte za trajekt prodali 100 kron ceneje. Vsem, ki potujete na Lofote, svetujeva, da karte nabavite preko spleta, saj boste le tako imeli prednost in prišli na trajekt ob želeni uri. Čakanja si nisva posebej jemala k srcu in sva v avtodomu mirno spala do odhoda ladje. Na ladji ni bilo gneče,  morje je bilo nenavadno mirno,  tako sva večino poti prespala na udobnih ter dolgih klopeh. Že precej pred prihodom na Lofote sva šla na palubo in občudovala prizor, ki se nama je ponujal – sinje modro morje, modro nebo, v daljavi mogočni Lofoti, ki so se dvigovali iz morja!

    Trajekt je pristal  v Moskenesu, od koder sva se odpeljala v mestece Å, kraj z najkrajšem imenom. Å je očarljivo naselje z rdečimi hiškami na kolih, pravljično lepo. Celo mestece je na nek način spremenjeno v muzej. Sprehodila sva se po ulicah, v stari pekarni kupila odličen kruh, si od blizu ogledala in vohala polenovke, ki se sušijo na zraku. Obiskala sva ribiški muzej, kjer so prikazali film o življenju na Lofotih, lovljenju in predelavi polenovk. V muzeju so razstavljeni čolni, oprema za lovljenje in predelavo polenovk ter seveda posušene ribe različnih velikosti.

    Nadaljevala sva z vožnjo po Lofotih, vsepovsod so bili podobni prizori, visoke gore, porasle s travo, marsikje je bil še sneg. Obiskala sva severno stran otoka in se napotila v Nusfjord, majhno vas, ki je v celoti spremenjena v muzej. Domačini v vasi sicer živijo, a so vse hiše spremenjene v muzeje, galerije, tgovine… Ob vstopu v vas je potrebno plačati vstopnino. Zvečer sva prespala v kampu Lyngjaer, kjer sva v pogovoru z lastnikom ugotovila, da pozna Slovenijo, in da se jeseni odpravlja na dopust v Moravske toplice. Odpeljala sva se v Svolvaer, glavno mesto Lofotov, se iz čiste  vljudnosti ustavila in razgledala. Pri tem sva ugotovila, da je mesto živahno in privlačno. V pristanišču sva opazila turiste, ki so se vračali z izletov h hitrimi čolni. Tudi midva sva se odločila  za adrenalinsko vožnjo s hitrim čolnom do Trollfjorda. Pred odhodom so vsem  potnikom  dali  nepremočljive  kombinezone,  kape, rokavice in zaščitna očala. Voznika sta nam razložila, kako naj pravilno sedimo in se držimo za ročaje sedeža ter  opozorimo na morebitne  težave, nato  smo se z veliko hitrostjo odpeljali.

    Odplula sta dva čolna hkrati, ki  sta vozila vzporedno. Tako smo lahko  videli, kako drugi čoln zavija in kako se za njim peni voda. Vozili smo se med majhnimi otočki in vijugali med njimi tik ob obali. V Trollfjordu sta nam voznika priprovedovala zgodbe  o nastanku fjorda in o življenju na Lofotih. Pokazala sta nam gnezdišča morskih orlov, ki so iz zraka prežali na ribe. Dveurna vožnja je bila na žalost prehitro končana, doživetje je bilo nepozabno! Vreme se je poslabšalo, Lofoti pa so bili kljub vsemu lepi. Po cesti E10 sva se napotila proti Narviku in se nato usmerila na Švedsko, proti Abisku.

  • Laponska in Finska

    Abisko je majhen  kraj, v katerem sva bila pred tridesetimi leti leti in nama je ostal v lepem spominu. Zjutraj sva nameravala  s sedežnico na goro nad Abiskom, od koder je lep pogled na Laponska vrata, skozi katera potujejo duše umrlih Laponcev.

     

    Vreme tokrat  ni bilo na najini strani. Bilo je zelo mrzlo in deževno, zato sva morala ponovitev izleta iz mladih dni opustiti. Po Laponskem sva nadaljevala do rudarskega mesta Kiruna, od tam  do Botniškega zaliva, kjer sva prišla na Finsko. Prespala sva v Torniu, kjer sva v kampu preizkusila pravo finsko savno. Nadaljevala sva na jugovzhod, do Kuopia. Vožnja po finski pokrajini je bila manjše razočaranje, saj sva se ves čas vozila skozi gozdove.  Na obeh straneh ceste sva lahko videla le gozd,   bližino slavnih in tisočerih  jezer sva  bolj ali manj le slutila. Kakorkoli, v Kuopiu je bil zelo lep kamp, jezero je bilo prostrano, ležala sva na pomolu in uživala na soncu. Naslednji dan sva porabila za pot do Turkuja, od koder sva z velikim trajektom odplula v Stockholm. Ladja je nudila vse potrebno udobje. Za Skandinavce je bil najpomembnejši obisk duty free shopa, kjer so kupovali ogromne količine alkoholnih pijač.

  • Stockholm in južna Švedska

    Jutranji Stockholm je bil prazen, hitro sva prišla do kampa Ångby. Kamp je bil polno zaseden, zato sva morala skoraj tri ure čakati, da sva dobila prostor. Kupila sva karto za prevoze in obiske muzejev, Stockholmcard, ki sva jo dobro izkoristila. Stockholm je sproščeno, veselo mesto, polno življenja.

    Spročeno vzdušje je bilo tudi pred  kraljevo palačo, kjer sva videla menjavo straže. Vodička v parlamentu je podrobno razložila postopke in delov hramu demokracije. Vsaka primerjava za našim parlamentom je popolnoma neprimerna.  Potepala sva se po parkih v centru mesta ter se nehote zastonj peljala z ladjico.

     

    Navdušil naju je Fotografiska musseet, kjer so bile na ogled fotografije številnih priznanih avtorjev.

     

    Obiskala sva  otok  Öland, kjer sva rezervirala kamp. Predstavljala sva si romantičen otoček, a v resnici je bila vsepovsod nepopisna gneča. Hitro sva ugotovila, da to ni za naju, se odpeljala nazaj na celino in jo kar na slepo mahnila v notranjost in že v trdi temi prispela do kampa v Tyngsrydu.

     

    SONY DSC
    Južna Švedska je bila sicer lepa, a v primerjavi s tem, kar sva videla pred tem, nič posebnega. Preko mostu, ki povezuje Švedsko in Dansko, sva se odpeljala v København.

  • København

    V Københavnu sva komaj našla prost kamp (Absalon) in se kljub dežju napotila v mesto, kjer sva si  za normalen denar  privoščila pivo.  København je očarljivo, živahno mesto, v katerem vidiš ljudi vseh barv kože in ras, kar mu daje poseben čar.

    Razgledala sva se po centru, si ogledala nekaj palač, obiskala nekaj parkov, cerkva, se peljala z ladjico in se vzpela na vrh Vor Frelsers Kirke, od koder je čudovit razgled na mesto.

     

    Le nekaj korakov stran je Christiania, predel mesta, ki so ga leta 1971 zavzeli hipiji. Od takrat dalje ima ta predel mesta delno avtonomijo, svoje zakone, celo svojo valuto.

     

    Revolucionarji so ostareli, se izpeli, država je dosegla celo to, da plačujejo davke. Samo naselje je zanimivo, vsepovsod so hiše, porisane in popisane z grafiti, mnogo je trgovin, v katerih prodajajo marihuano in hašiš. Fotografiranje je prepovedano, na kar te tudi vljudno, a odločno opozorijo. Vse skupaj je bolj ali manj turistična atrakcija, od revolucije ni  ostalo veliko.
    Obisk Københavna ne bi bil popoln brez vožnje z ladjico po kanalih, ki nudi drugačen pogled na mesto.

     

    Iz Københavna sva se napotila v Rødby in nato s trajektom v Nemčijo (Puttgarden). Sledila sta še dva dneva vožnje po noro polnih avtocestah do doma.

     

2014 © Vse pravice pridržane - SIMMED

Kontaktna številka        03 749 31 31